Na veliko soboto se Cerkev mudi pri Jezusovem grobu in premišljuje njegovo trpljenje in smrt. Jezusa častimo ves dan pri božjem grobu. Toda glavno praznovanje bo šele večerno ali nočno slovesno opravilo ob 19.00: velikonočna vigilija, pri kateri sprejmemo katehumene v svojo skupnost. Šele po velikonočni vigiliji in nočnem pričakovanju vstajenja daje Cerkev duška velikonočnemu veselju, ki nato obilno prekipeva petdeset dni.

Velikonočna vigilija v sveti noči, ko je Gospod vstal, velja za »mater vseh vigilij«; v njej Cerkev v bedenju pričakuje Kristusovo vstajenje in ga zakramentalno obhaja. Noč, v kateri je Kristus vstal od smrti, pomeni višek verske zgodovine človeštva. Ta noč je najvažnejši trenutek vsega cerkvenega leta. Praznujemo tudi našo pasho, ko smo s krstom, birmo in evharistijo prešli iz greha in smrti v novo življenje, v Vstalem Gospodu in Duhu, ki ga je poslal.

Slovesna vigilija ali slovesno bedenje naj bi trajalo od večernega zahoda sonca do jutranjega sončnega svita. Mi po tradiciji vigilijo prekinemo in jo zjutraj nadaljujemo s slovesno procesijo. Šele po prvi jutranji velikonočni maši je drama svetega tridnevja zaključena.

7.00 – Izpostavitev Najsvetejšega – jutranja molitev – blagoslov soli, vode in ognja.
12.00 – 17.00 – blagoslovi jedil ob vsaki polni uri
17.00 – zadnji blagoslov v kapeli Doma Janeza Krstnika
19.00 – velikonočna vigilija